Knjižnica

(( Oprosti. Sploh ne vem kaj mi je bilo, da sem napisala da sem iz petega letnika. V resnici sem iz prvega. Oprosti. ))

Pauline se je ob poslušanju kakšen je Scarlettin dom, spomnila na njenega. Na lepe sončne večere, ki so jih s starši in gospodinjo Lindo preživeli na njihovi ljubljeni terasi, pa na jezdenje konj ob sončnem zahodu. In na nedeljska kosila, pa na dneve ko je bila najbolj sestradana in je po celi hiši dišala večerja. Pa na plesanje sama s sabo v gramofonski sobi. In raziskovanje mnogih starih knjig v njihovi knjižnjici. In na dolgo makedomsko cesto - njihovega dovoza. Pa belo ograjo, ki je omejevala pašnike. In na mnoga drevesa, pa na bližnje jezero. Lovljenje s Shilom, pa branje knjig pod njeno lipo. Ljubila je svoj dom. In svoje starše in vsak dan posebej, ki ga je preživela na njihovi domačiji. Ko je Scarlett omenila Moonsterja, je Pauline pomislila na nekaj podgan v njihovi kleti, ki jih je v hišo prinesla Linda. Sama jih je uročila tako, da nikoli niso naredile škode. "Oh, ja! Mi imamo pa kar nekaj živali. Ogromno, pravzaprav. No, kakor za kogar. šest konj: Rose, Flicka, Major, Hemlock, Genta ter Honor. Potem pa še borderskega ovčarja Shiloha. Pa nekaj gosk, mačk, zajcev in dva mini pujska. Tukaj na Hogwartsu, pa imam sovo. Astrid." je povedala in sledilo je nekaj trenutkov tišine. "Kaj pa delaš v prostem času?"

Sama pri sebi se je nasmehnila, ko je poslušala temnolasko. Tudi Scar je oboževala živali, a ne tako zelo močno kot njen brat Oliver, ki ga je ravno njegova ljubezen do živali pripeljala do njegovega poklica. No, pravzaprav se zmaji niso ravno šteli pod živali, a Scar se je še preveč dobro spomnila vseh tistih dni, ko sta z Oliverjem skrivala zmajčka, ki ga je njen brat prinesel od kdo ve kod in vztrajal, da je to njegov novi ljubljenček, saj je v tistem času Scar imela krokarja, ki ga je rešila pred smrtjo, zato on ni smel biti izločen. Namuznila se je ob spominu, potem pa je njen pogled ujel zanimivo knjigo. Zmaji nekoč in danes - 1001 način za vzgojo, se je bohotil mogočen naslov in Scar je v trenutku vzela knjigo, potem pa je njeno pozornost pritegnila temnolaska.
"V prostem času? Oh, vse sorte. Ponavadi berem, sem na metli ali pa preprosto uživam. Nimam kakšnih posebnih hobijev," je priznala in se mehko nasmehnila, medtem ko je odprla knjigo in ošinila naslove poglavij. To je bila tiste vrste knjiga, ki jo je Scar smatrala kot zanimivo, in na njenem obrazu se je pojavil očaran nasmešek, potem pa je knjigo zaprla in se ozrla proti Pauline. "Pa tvoji?"

Girl, v opis si napisala da si stara 15 let; tole je peti letnik; tam pa predvidevam da je Arron popravil ali nekaj podobnega. Drži se opisa. ^_^

((Aha, OK! Sam tole s starostjo in letniki men ni jasno, pa pomoje tut ostalim ne. Kakorkoli. Kaj pa je potem tisto o napredovanju v naslednji letnik?))

Opazovala jo je ko je s police vzela knjigo. Knjigo o zmajih. Kazalo je, da se ji zdi zelo zanimiva. Kar pa je bilo verjetno tudi res, saj jo je dekle spravilo pod roko, kar pomeni, da si jo bo izposodila. "Pravzaprav tudi jaz ne vem če imam kakšen hobi. No, vsak četrtek sem hodila na klavir. Seveda dokler nisem prišla na Bradavičarko. Pa jaham zelo rada. In ukvarjam se s sabljanjem. No, pravzaprav se z njim ukvarjava jaz in moj oče. On me je naučil. Drugače pa rada berem in sem zunaj. Pa se ukvarjam z živalimi." je rekla in nato pogledala na uro. Bila je pet popoldne. "Kaj boš počela danes?"

"Klavir, jahanje, sabljanje,... Seveda imaš hobije," se je mehko nasmehnila Scar in medtem svoj pogled usmerila v nenavadne oči svoje sogovornice. "Pravzaprav sem si jaz pri sedmih letih neverjetno močno želela, da bi se naučila sabljanja. Moja mama bi skoraj znorela, ampak na koncu se je vdala in me vpisala v nek tečaj, ampak po treh letih sem nekako izgubila zanimanje za to," je priznala, medtem ko je skomignila z rameni. "Ampak kljub vsemu ne morem reči, da se ne znam sabljati." Ob spominih se je morala nasmehniti, potem pa je ob naslednjih besedah svoje sogovornice skomignila z rameni. "Pojma nimam. Na srečo sem nalogo že dokončala. Še sreča - tisti esej za Zgodovino bi me skoraj ubil," se je namuznila, medtem ko je knjigo prestavila v drugo roko. Ali se ji je samo zdelo ali je postajala vedno težja? Navsezadnje to ne bi bilo nič čudnega, saj je bilo v čarovniškemu svetu mogoče vse - to je bilo spoznanje, do katerega je prišla že kot otrok.
"Torej si odraščala v čarovniški družini?" Njeno vprašanje je razbilo tišino med njima, medtem ko je svoj pogled z zanimanjem usmerila proti svoji novi znanki.

Sicer se meni ne zdi ravno zapleteno, ampak mm, dobro. (:

"Ja. Mislim, da jih imam res. Ampak zdaj, tu na Bradavičarki sem, oziroma moram opustiti jahanje in sabljanje. Tudi od klavirja bi se poslovila, a me je Damien rešil, saj ga je naročil pri svojem stricu. Drugače pa komaj čakam, da pridem domov in zopet sedem v sedlo. Sabljati mi pa včasih uspe tudi tu - če najdem kakšno prosto sobo in imam kaj časa." Zagledala se je v gospodičnine negovane plave lase, ki so bili rahlo skodrani. Bili so čudoviti. Nato pa je odgovorila na vprašanje: "Ne, nisem odraščala v čistokrvni družini. Moj oče je sicer čistokrven, mama pa ne. V sebi nima niti kančka čarovniške krvi." je rekla in zavzdihnila. "Sicer pa me to niti ne moti. Moja mama je super, tudi če ne zna čarati," se je nasmehnila. "Včasih me uči urokov naša gospodinja Linda." Pauline je nato zakrulilo v želodcu in obe sta se zasmejali. Do večerje je bilo še kar nekaj časa. "Iz kakšne družine pa prihajaš ti?"

Z zanimanjem je poslušala rjavolasko, medtem ko je razumevajoče prikimala ob pripombi, da ne more več jahati ali se sabljati na Bradavičarki. Navsezadnje je le-ta veliko stvari preprosto onemogočila, a ker je v zameno bilo možno početi toliko vsega ostalega, se Scar s tem ni zares obremenjevala, tako ali tako pa je večino časa preživela zunaj ali za knjigami, povsem srečna v nekem svojem svetu.
"Velike, glasne in čistokrvne," je odgovorila in se sama pri sebi namuznila. "Oba starša sta čistokrvna, ampak nikoli nisem gledala drugače na tiste, ki niso čistokrvni. In neumno se mi zdi, da nekateri med čarovniki delajo razlike samo zaradi tega," je priznala in se ozrla v oči svoje sogovornice. "Sicer pa, moja družina? Nismo ena izmed tipičnih angleških družin," je hitro povedala, saj je bilo pravzaprav res - nikoli niso bili vase zaprta, ponosna in hladna družina, temveč je bilo med njimi veliko več topline in vsega tistega, kar jih je povezovalo, in čeprav bi Scar svojo družino včasih najraje zaprla v kakšno klet, jih je imela v resnici kar precej rada, kar se je tudi poznalo kot nenavadna toplina v njenih očeh, ki se je pojavila, kadar je govorila o njih.

Med govorjenjem o sabljanju, se je Pauline spomnila, da bi lahko šla sabljat v kakšno srivno dvorano. Nekaj vaje bi ji po dolgem času koristilo. Tako se je odločila, da se bo prav kmalu odpravila poiskat kakšen skriven hodnik. Upala je la, da ne mo naletela na Zhopernacha. "Popolnoma se strinjam s tem, da ni nič narobe s tistimi ki niso čistokrvni. Ali rada bereš? In če, kaj?" ji je zastavila vprašanje. Tudi sama je imela rada svojo družino. Prav kmalu sta se začeli sprehajati po knjižnjici in gledali ter izbirali sta knjige. Pauline se je kup kmalu zelo povečal.

Alexandre je bila popolnoma brez dela in tako se je odločila, da bo obiskala knjižnico. Želela je najti knjigo o morakvarjih in obrambi pred njimi. Obraniti se morakvarjev se ji je zdela ena od njatežjih čarovnij, za katere je kdajkoli slišala. Kmalu je našla zajetno in začuda zaprašeno knjigo. Odprla jo je in pregledala kazalo.MORAKVARJI str. 57. Odprla je knjigo na strani 57 in se zatopila v branje. A je kmalu odnehala, saj se ji nasveti niso zdeli smiselni. Že že, moraš se domisliti nekaj lepega... Alexandre se je enkrat samkrat srečala z morakvarji in takrat jo je bilo tako strah, da je mislila, da bo umrla. Na srečo jo je rešila njena teta, ki je bila zelo dobra čarovnica. Od takrat se je sicer pogumna Alexandre kar stresla ob misli na ta gnusna bitja.

"Ja Mires! Ko si odšla na Bradavičarko mi je vedno pošiljal sove na Durmstrang z namenom, da izve, kje se skriva njegova 'perzijska princesa'. Obupan je bil!" "Perzijska princesa?!" se je zgrozila Loryna. "Joj joj, tale pa je res obseden z mano. Meni je sicer že pisal, pred tremi ali štiri dnevi... Čakaj, nekje tukaj imam pismo..." Iz torbe je potegnila pismo in ga odprla, ter ga dala Emily za prebrati.

Loryna!
Res ne vem, kje se mi skrivaš,
moja princesa. Ampak vedi,
da te ne bom nikoli pozabil,
kjerkoli že boš, in z katerikolim
fantom boš.

LP, tvoj Mires.


"No? Aja, Dean je moj bivši." Zasmejala se je.