KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava
forum v prenovi ; odprtje aprila 2012
- - -

Share | 
 

 Drznvraanska dnevna soba

Go down 
Pojdi na stran : Previous  1, 2
AvtorSporočilo
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Drznvraanska dnevna soba   23/5/2010, 14:31

Damienu so se ob misli na kapučino in torto v Paulinini družbi zasvetile oči. "No, temu pa nikakor ne morem reči ne! Prav, lahko me pelješ," se je nasmehnil. Ampak častil bom pa jaz, je pomislil sam pri sebi, vendar tega ni izrekel naglas, da se Pauline ne bi uprla. V njeni družbi se je počutil tako prijetno in sproščeno, da sploh ni opazil, kako hitro beži čas. Ni bila takšna kot nekatere druge Drznvraanovke, ki so ves čas vzdihovale, zakaj jih Izbiruh ni vtaknil v Spolzgad. Bila je prijazna in svetla in Damien je imel občutek, da se z njim pogovarja enako rada, kot on z njo.
"To je pa zelo lepo slišati," je tiho rekel, ko mu je Pauline povedala, kako je z njenimi starši. "Slišal sem, da se veliko parov spre, ko izvejo, da je eden ali drugi čarovnik..." Sam tega ni mogel najbolje razumeti, kar je bila najverjetneje posledica tega, da ni nikoli živel med bunkeljni in se zato ni znal najbolje vživeti vanje.
"Moj oči dela na francoskem ministrstvu za čaranje in je vodja avrorjev," ji je razložil. "Želi si, da bi tudi jaz postal avror, a po pravici povedano me to niti malo ne mika, ker bi bil veliko raje glasbenik. Tudi moja mama dela na ministrstvu, sicer pa ima tako kot jaz zelo rada glasbo in prav tako igra klavir. Imam še starejšega brata Luciena, ki je bolj podoben očetu in je avror..." je rekel Damien z nekoliko grenkim glasom. Vse odkar ga je Lucien napil v prepovedanem gozdu, zaradi česar je profesor Elvendork Drznvraanu odbil 100 točk, Damien do svojega brata ni gojil ravno najbolj prijateljskih čustev.
"Kaj pa sta po poklicu tvoja starša? Imaš tudi ti kaj bratov in sester?" jo je nato vprašal, ne da bi skrival, kako zelo ga njegova nova prijateljica zanima.
Njena glasba ga je uročila močneje kot katerikoli urok. Ko je končala, je še nekaj trenutkov lahko samo nemo sedel in le počasi se mu je spet uspelo zbuditi v resničnost.
"Še nikoli nisem slišal nič tako lepega..." je rekel mehko in se blaženo nasmehnil Pauline. "A te pesmi nisem slišal še nikoli. Pa ne, da si jo sama napisala?" jo je presenečeno vprašal. Če jo je, potem ni bila le odlična pianistka, temveč tudi izjemno nadarjena skladateljica...
Nazaj na vrh Go down
Pauline L. Hendson

avatar

prispevki : 55
pridružen dne : 07/05/2010

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Drznvraanska dnevna soba   25/5/2010, 18:37

"Popolnoma te razumem, glede tega s "podedovanjem" poklicov. Včasih starši mislijo, da se njihovi otroci zanimamo za enake stvari. Ampak to ni niti najmanj res." mu je povedala, prav tako kot je mislila. Ko je govoril o njegovem bratu, je začutila, da nekaj ni bilo v redu. Nekako je zamomljala, kot da tega nebi hotela izustiti, a je: "Bi mi rad kaj povedal o svojem bratu?" Ko je to rekla se je ugriznila v jezik. Pogledala je skozi okno v pokrajino obsijano z mesecem. Pomislila je koliko časa je že minilo od večerje in iz plašča lahkotno potegnila njeno palico. Trikrat je z njo zakrilila po zraku ter nekaj zašepetala in na mizi se je pojavila škatla s čokoladnimi bomboni. "To je Lindt. Verjetno najboljša čokolada na svetu. Avstrijska. Sicer nisem privrzenka čokolade, a se tej nikoli ne morem upreti. Včasih sva jih z mamo jedli vsak petkov večer pod mojo lipo..." je zasanjano rekla. Še vedno strmeča v prazno, z zamišljenim pogledom, je Damienu ponudila čokoladno kroglico. "Ja. Moj oče, Wiliam, je kakor sem že rekla čistokrven, mama, Evangeline, pa je bunkelj. Oba sta po poklicu zgodovinarja. Včasih je doma prav smešno, saj se skregata zaradi tega, ker si vsak nek zgodovinski dogodek razlaga po svoje. Ampak zjutraj sta že v redu." je rekla in ga pogledala. Še z nikomer se ni pogovarjala s tako lahkoto. "Imamo pa še gospodinjo - Linda ji je ime. Sicer jo imamo radi kot babico. Pa ona zna čarati. Kako pa je pri vas?" Ko sta se začela pogovarjati o njenem igranju ji je postalo nerodno, ker je Damien v resnici igral bolje od nje. "Ja, drugače sem se jo spomnila sama, toda mislim, da ni nič posebnega. Kje si se pa ti naučil igrati?"
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Drznvraanska dnevna soba   29/5/2010, 21:35

(Oprosti za malo daljši post.)

Po Damienovih mislih so se še vedno podili toni, ki so se še nedolgo pred tem izvijali izpod Paulininih spretnih prstov. Prizemljilo ga je šele, ko ga je povprašala po njegovem bratu. Damien je pri tem nehote osramočeno povesil pogled in se ugriznil v ustnico, saj mu njegovo zadnje srečanje z bratom res ni ostalo v najlepšem spominu.
"Oh ne, Lucien je čisto v redu," je vseeno hitro rekel, ne da bi jo pri tem pogledal v oči. Pauline nikakor ni mogel povedati, kako ga je brat pred nedavnim opijanil v Prepovedanem gozdu, zaradi česar je Damien Drznvraan prikrajšal za celih 100 točk...
"Samo... včasih se ima za tako popolnega in pravičnega. Kakor da ima samo on pravico odločati, kateri ljudje so slabi in kateri niso. Zelo črno-bel pogled na svet ima," ji je kljub vsemu priznal Damien. S tem je presenetil še samega sebe, saj o takšnih stvareh res ni velikokrat govoril. A Pauline ga je navdajala s takšnih zaupanjem, da si skoraj ni mogel pomagati. Počasi je dvignil pogled k svoji novi prijateljici, ki je ravno izvlekla palico in z njo nekajkrat zamahnila po zraku. Nenadoma se je pred njima pojavila eleganta škatlica, polna čokoladnih bonbonov, na kateri je pisalo Lindt. Damienu so se zaiskrile oči in hvaležno se je nasmehnil Pauline.
"Kako si vedela, da imam rad čokolado?" se je začudil, potem pa si je postregel s čokoladnim bonbonom. Očitno je šlo za bunkljsko čokolado, saj zanjo ni slišal še nikoli. A Pauline je ime prav - bila je zagotovo najboljša čokolada, kar jih je kdaj jedel!
"Tole je pa res dobro, hvala Pauline!" je vzkliknil. "Mi čarovniki sploh ne vemo, kaj zamujamo, ker ne poznamo Lindta!" Hvaležno je sprejel še en čokoladni bonbon, potem pa prisluhnil njeni pripovedi. Zvenelo je, kot da ima zelo rada svojo družino, in Damien je bil tega vesel.
"Pri nas smo v družini štirje, imamo pa še hišno vilinko. Sicer je svobodna, ampak živi pri nas zato, ker sama tako želi in ker z njo lepo ravnamo," je odgovoril Pauline. "Le da zdaj že odkar sem se prepisal na Bradavičarko, še nisem bil doma," je nadaljeval z nekoliko bolj otožnim glasom. Kljub temu, da se je imel na Bradavičarki zelo lepo, je Francijo vseeno včasih pogrešal.
Kar malo je bil presenečen, ko je ugotovil, kako skromna je Pauline. Samemu se je njeno igranje zdelo prekrasno, k čemur je še pripomogla njena čudovita silhueta v mesečini in doživetost, s katero je igrala.
"Meni pa se je res zdela zelo lepa, veš," ji je povedal po resnici in se hkrati s pogledom dotaknil njenih svetlih oči. "Tako primerna je bila za tisti trenutek, da si takrat sploh ne bi želel poslušati ničesar drugega. Tudi sam včasih kakšno skladbo tudi napišem - kot recimo tisto, ki sem jo igral, ko si vstopila. Sicer pa..." Damienu se je nenadoma porodila neka ideja in navdušeno se je obrnil k Pauline.
"Si za to, da bi kdaj skupaj vadila? Lahko bi se naučila zaigrati tudi kakšno dobro štiriročno pesem! Imaš kakšen dan v tednu ob večerih čas?" Pogled je upajoče dvignil k Pauline in čakal na njen odgovor.


Nazadnje urejal/a Damien Delacroix 30/5/2010, 13:35; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
Pauline L. Hendson

avatar

prispevki : 55
pridružen dne : 07/05/2010

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Drznvraanska dnevna soba   30/5/2010, 10:25

((Haha. HVALA za malo daljši post!))

Pauline se je na obrazu naredilo nekaj gub, ko ji je govoril o bratu. Sicer niti ni pričakovala, da ji bo povedal vse po približno eni uri odkar se poznata, to se ji je zdelo samoumevno, toda... Zdelo se ji je da ji nekaj prekriva. Njegova stvar pač. Mogoče pa imajo probleme doma. Ali pa se preprosto ne marata. Toda vedela je da je bilo nekaj tretjega. Pustila je stvari, da je odplavala iz njene glave. Šele tedaj se je zavedala, da že nekaj časa sedita v popolni tišini. Bitje ure. Ogenj v kaminu. Vzela je še en bombon in ga pustila, da se je počasi topil v ustni votlini. Okusila je sladkost. Čokolada se ji je razlila po ustih. "Hvala, da mi pomagaš obujati spomine na dom. Saj veš. Petkovi večeri in čokolada." je tiho rekla in ga nepremično gledala. Ni se nasmehnla. Samo strmela je. In stremela. Ni razmišlaja. Sploh ni vedela kaj ji je bilo. V dnevni sobi bi lahko z Damienom preživela še mnogo ur. "Veš. Meni se taki ljudje, ki ne morejo pogledati na svet pošteno, tako kot je, oziroma z "resničnimi" očmi kar malo smilijo. Ubogi so. Ker ne vedo kaj zamujajo. In ne vedo koliko ljudi s svojim obnašanjem in besedami užalostijo. Pa ne govorim o tvojem bratu. Sploh ne pravim, da je tak. Ga ne poznam. Toda. Obstajajo taki." je šepetala. Medtem je Damien vzel še eno kroglico. Vprašanje o tem kako je vedela da ima rad čokolado se ji je zdelo retorične narave zato ni odgovorila. Nasmehnil se ji je in vrnila mu je nasmeh. Nežen. Komaj viden, a bil je tam.
"Tudi mi imamo gospodinjo. Lindo. Saj sem ti to že povedala, ne? Zelo jo imam rada. Vsi jo dojemamo kot babico. Resnično." so se ji oči zaiskrile ko je govorila o domu. "Veš. Ne vem če ravno pogrešam dom. Včasih razmišljam o njem. Ampak pogrešam dogodke. Slike. Prizore. Jezdenje po posestvu. Pa sončne zahode, ki sem jih opazovala izpod moje lipe. In vse živali. Še celo naš avto. In igranje klavirja v glasbeni sobi. In plesanje sama s sabo v, s soncem obsijani sobi na jazz glasbo. Pa na naš dovoz obdan z belo ograjo, za katero so pašniki. In vinska klet napolnjena z vini od tal do stropa. In branje v veliki knjižnjici, pa na jezero in podenje po gozdu s Shilohom. Rastlinjak, na konjušnjico in Lindino pecivo." mu je tiho razlagala. "Rada imam svoj dom. In ljudi v njem." Damien jo je opazoval medtem ko je govorila. Zdelo se ji je da gleda njene ustnice, nato malo v oči, toda ni vedela ali so se mu zdeli pripovedovanje in spomini na dom dolgočasni. Globoko je zavdihnila potem pa hitro bleknila: "Hmm. Upam, da te ne dolgočasim". Nato so se ji usta spremenila v čudno šobo, tako kot jo narediš če kaj razbiješ, ali pokvariš. Poskušala je vse skupaj hitro pozabiti, zato se je osredotočila na Damienove pohvale nad njenim igranjem. "Hvala. Ampak ti igraš res odlično." je rekla in se nasmehnila. Ob predlogu na skupne vaje so se Pauline zaiskrile oči in začutila je veselje po vsem telesu. Zdelo se ji je da je Damien to opazil. Da bi skupaj igrala? Še pomislila ni na to! Ideja se ji je zdela odlična. "Ja. Mislim... Logično! Če ti nebi bilo odveč, seveda." je rekla in tapkala s prsti po ročaju sedeža. "Kdaj pa imaš ti čas?"


Nazadnje urejal/a Pauline L. Hendson 2/6/2010, 13:23; skupaj popravljeno 1 krat
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Drznvraanska dnevna soba   2/6/2010, 10:41

Svetloba, ki jo je oddajal kamin, je prijazno osvetljevala dnevno sobo in Damienu dajala občutek domačnosti, varnosti in topline. Tiho je opazoval igro svetlobe in sence na Paulininem prelepem obrazu, ne da bi se upal premakniti ali spregovoriti, da ne bi uničil čarovnije, ki jo je ustvarjalo prasketanje plamenov.
Njene besede so bile tako resnične in iskrene. Natanko je vedel, kaj misli z njimi, saj je tudi sam spoznal že precej takih ljudi.
"Ne vidijo, ker ne gledajo. Zaslepljeni so s svojimi predsodki," je pokimal. "Tudi Lucien je precej tak. Prezira ljudi, ki so kdaj naredili kaj slabega in misli, da zanje ni nobenega opravičila. Zaslužijo si samo kazen, ali pa celo smrt. Ampak, ali ni to kruto? Meni se zdi, da se je treba vprašati, zakaj so ti ljudje postali takšni, kot so. Jim dati drugo priložnost. Jim odpustiti..."
Njegov tihi glas je odplaval v prasketanju plamenov in ponovno se je presenečeno zavedel, s kakšno lahko se lahko o teh stvareh pogovarja s Pauline. Res, kot da se ne bi spoznala šele pred nekaj urami!
Njen nasmeh ga je popolnoma očaral. Bil je tako nežen, komaj viden, a hkrati tako resničen in iskren, kot njene besede. Ko mu je govorila o domu, si je lahko povsem živo predstavljal slike, ki mu jih je opisovala. Prijazna gospodinja, sončni zahodi, drevesa, konji, knjižnica... in seveda glasba.
Ko je omenila jahanje, je presenečeno zajel sapo. "Jahati znaš?" jo je vprašal ves navdušen. "Shil pa je najbrž tvoj konj, kajne?" Do zdaj ni spoznal še nikogar, ki bi znal jahati, saj se je večina čarovnikov seveda raje zatekala k drugačnim sredstvom za hitro premagovanje razdalj. A iz tona Paulininega glasu je sklepal, da jaha predvsem iz veselja in ljubezni konj. Kako lepo mora to biti, je pomislil in si skušal predstavljati, kako bi se na konju obnesel sam. A neroden in neizkušen kot je bil, bi najverjetneje omahnil na tla že po prvih nekaj korakih...
"Mora biti pa res lepo... pri vas doma, mislim," je rekel nekoliko zasanjano, saj so mu pred očmi še vedno poplesovale slike iz Paulinine pripovedi. "No, saj je pri nas doma tudi, na nek način. Ampak drugače. Imamo precej veliko in razkošno hišo in v glavnem se zadržujemo v njej. Starša imata velikokrat kakšne visoke obiske ali pa službena potovanja in tako sem bil doma tudi velikokrat sam. Ponavadi me je takrat sicer obiskala Elise, a ko se je prepisala na Bradavičarko, se seveda žal nisva več mogla videti tako pogosto. Vseeno pa se nisem nikoli počutil osamljenega, saj sem vedno imel pri sebi svoj klavir," je rekel in se veselo zazrl v plamene.
Bil je nadvse vesel, ko je videl, kako navdušena je Pauline nad njegovim predlogom.
"Mogoče bi se lahko dobila jutri?" je predlagal. "Recimo v sobi, kjer po navadi vadi šolski zbor, ali pa kaj podobnega. Sicer nisem prepričan, kje to je, ampak jo bova že odkrila," je rekel optimistično in se veselo nasmehnil Pauline. Komaj je čakal na njuno prvo vajo!
Nazaj na vrh Go down
Pauline L. Hendson

avatar

prispevki : 55
pridružen dne : 07/05/2010

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Drznvraanska dnevna soba   4/6/2010, 08:33

"To je pač morala. Jaz osebno resnično težko nekoga hitro obsodim. Ugotovila sem, da če prehitro odreagiram pogosto sklepam napačne odločitve, ker ne dam priložnosti za obrazložitev. Ko sem odločena si težko premislim. Mogoče že zato, ker moram sama sebi priznati da sem se motila. Zato prej globoko premislim, kar je pravzaprav čudno. Bolj realno, logično je odreagirati v trenutku ko te nekdo ali nekaj prizadane. Toda, kaj je prav in kaj narobe? Kdo odloča o tem? A, moralno napačno ni vedno tudi nezakonito. Zato vedno preden nekoga obsodim razmislim zakaj je tista oseba to storila. Kaj pa ti misliš?" je še popolnoma vneta od njenega govora vprašala sogovorca, ki ga je, kakor je kazalo zasul njen plaz besed in razmišljanj. Nasmehnila se mu je in upala da bo ubošček lahko kaj izustil.
"Ja, jahati znam." mu je z iskricami v očeh hitela razlagati Pauline. Ko je omenil Shiloha se je zasmejala. Damien jo je začudeno gledal, zato mu je stvar obrazložila. "Ne! Shiloh je moj pes," je še napol v smehu rekla. Ko se je malo umirila mu je povedala za konje. "Imamo šest konj. Rose, Flicka, Major, Hemlock, Gent in Honor. Ne me vprašati kateri mi je najljubši, ker ti nikakor ne bom mogla odgovoriti. Sicer so vsi konji dobri za vse, s tem mislim na različne panoge, naprimer dresura, preskakovanje ovir, terensko jahanje, vzdržjivostno jahanje in druge. Težkega dela ne opravljajo, toda še vedno so nekateri boljši za nekaj, medtem ko drugi za nekaj drugega. Za preskakovanje ovir vedno jaham Hemlocka, lipicanca iz srednje Evrope. Ne vem če si že slišal zanje. Slovenskega porekla so. Slovenija je pod Avstrijo se mi zdi. Tako mi je povedal oče, ko mi je razlagal od kod prihaja Hemlock. Lipicanci so zelo temperamentni. Rose, paso fino, je naravnost čudovita za dolge ježe. Flicka je anglo-arabka, samosvoja, a zelo zvesta. Major je traken-arabec, podobnega karakterja kot Flicka, a včasih zelo trmast. Oba sta zelo plemenita in vzdržljiva. Potem imamo še Genta, pasme quater horse. Si vedel, da imajo konji te pasme najhitrejše pospeške na svetu. Sicer so dobri tudi ameriški kasači, a jaz bi na tekmi stavila na quater horsa. Zadnja pa je holštajnka Honor. Najboljša za kas." Popolnoma se je zatopila v opisovanje konj in sploh ni pomislila na to, kako mora biti Damienu hlinjenje zanimanja in poslušanje dolgočasno.
"Kaj ko bi me med počitnicami obiskal?" ga je vsa navdušena vprašala, in šele trenutek zatem močno zardela. "No, saj veš. Aaaaa... Da bi te naučila jezditi? Šolskega leta bo tako ali tako vsak čas konec! Lahko bi me obiskal v Walesu. Lahko prekršiš nekaj pravil in priletiš z metlo, ali pa greš pač skozi Channel Tunnel, oziroma Evrotunel!" je vsa navdušena govorila, skoraj vpila Pauline. Tedaj ji je v glavo šinilo dejstvo da se z Damienom poznata le slabi dve uri, zato: "Oh, oprosti. Sploh ne vem kaj mi je bilo! Verjetno boš poletje preživel doma, v Franciji, na posestvu. No, če želiš lahko prideš. Mogoče te bo pa pot zanesla v naš konec." mu je pomežiknila.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Gost
Gost



ObjavljaNaslov sporočila: Re: Drznvraanska dnevna soba   21/6/2010, 17:37

((Ti pa tudi zares zelo dobro poznaš konje, a ne? Very Happy))

Damien je z rahlim nasmehom na obrazu poslušal Pauline. Bilo mu je všeč, da je razmišljala tako globoko, tako modro. Njenim besedam je lahko samo prikimaval, saj se je z njo popolnoma strinjal.
"Sam ne bi mogel povedati lepše," je rekel mehko, pri čemer so mu oči počivale na njenem prelepem obrazu. "Sam se vedno trudim, da ne bi nikogar prehitro obsodil. Pravzaprav obsojam že tako nerad, pa če je prehitro ali ne. Tako kot si rekla, se tudi jaz trudim najprej razumeti, premisliti in se šele nato odločiti, če se že res moram. Verjamem pa, da je v vsakem človeku nekaj dobrega, ali pa vsaj človeškega. Nekateri se nam mogoče zdijo zlobni ravno zato, ker se tako trudijo, da bi to prikrili. Ravno zato ne bi nikoli nikogar mogel namenoma ubiti, pa če bi se mi zdel še tako zloben - vsak človek ima namreč v vsakem trenutku možnost, da se spremeni, če mu vzameš življenje, pa mu vzameš še zadnjo možnost."
Opravičujoče se je nasmehnil Pauline in upal, da se ji njegovo razpredanje ni zdelo preveč utrujajoče.
"Uh, orprosti," se je ugriznil v ustnico, ko je ugotovil, kakšen strel v prazno je bil njegov poskus odkritja Shilohove identitete, potem pa se ni mogel več premagovati in je še sam prasnil v smeh.
"Kar šest konj?" se je začudil, ko si je nekoliko opomogel. "Kdo pa skrbi zanje, ko te ni doma? Gotovo te pogrešajo," je rekel razumevajoče. Poskusil si je predstavljati Pauline pri jahanju in v njegovih mislih je bila videti odlično, v resnici pa najbrž še bolje.
"Uh, Slovenija..." je rekel in napel možgane. "Mislim, da sem že slišal, ja. Ali nimajo tudi tam ene čarovniške akademije, na dnu nekega globokega jezera, ali pa mogoče sredi nekega velikega gozda? Ali pa je to na Slovaškem, nisem čisto prepričan... Geografija mi nikoli ni šla preveč dobro," se je je nasmehnil v opravičilo.
Z zanimanjem je prisluhnil njenemu opisu konj. O teh plemenitih živalih je vedel veliko premalo, zato ga je njena pripoved še toliko bolj fascinirala.
Ob njenem predlogu, da bi jo obiskal, je kar zažarel od navdušenja.
"Seveda, z veseljem bi te obsikal!" je vzkliknil. Od veselja si ni mogel pomagati, da ne bi na hitro skočil za klavir in zaigral neko kratko, a zelo veselo in poskočno pesem, takoj potem pa se je spet vrnil k Pauline. "Doma niti ne bi bil rad predolgo, vsaj sam ne. Bom pa zelo vesel, če boš tudi ti prišla kaj k meni," je rekel navdušeno. "Edini plan, ki ga imam za enkrat za počitnice je Egipt, kamor nameravava iti z Elise. Tako da se bo gotovo našel čas," ji je zatrdil. Pogled mu je ušel skozi okno, kjer so se na povsem jasnem nabu začele prižigati luna in zvezde.
"Poglej, kako lepe so danes zvezde," je rekel in pokazal proti oknu. "Bi šla mogoče z mano na krajši sprehod, mogoče do Meryascoveene ali pa kaj podobnega?"
Nazaj na vrh Go down
Pauline L. Hendson

avatar

prispevki : 55
pridružen dne : 07/05/2010

ObjavljaNaslov sporočila: Re: Drznvraanska dnevna soba   6/7/2010, 21:21

((Hah. Nekaj pa vem.))

Pauline se je nasmehnila ob Damienovem poklonu, ki je sledil njenemu govoru. Nato je še sama prisluhnila njegovim besedam, ki so ji resnično dale misliti. Bile so tako resnične. Popolnoma popolno je razumela kaj je hotel z njimi povedati, in sploh nebi mogla povedati svojega mnenja, ker se je njena cela glava čisto strinjala z njim. Ampak ga je. Zadnjih nekaj stavkov jo je navdihnilo, kot bi vanjo zapihal rahel poleten vetrič.
"Popolnoma se strinjam s tabo." je rekla čisto potiho, saj ji je glas zamrl, ker je bila prevzeta in pod vplivom Damienovega razmišljanja. Nadaljevala je nekoliko glasneje, saj se je rahlo odkašljala in glas se ji je zopet povrnil. "Seveda! V vsakem človeku je nekaj dobrega. Vsaj nekaj. Pravzaprav, mislim, da je v popolnoma vsaki osebi veliko dobrega, a to dobro pri določenih ljudeh izgine, saj ga želijo skriti iz takih ali drugačnih razlogov. Me razumeš?" ga je vprašala, a ni še končala. "Kot naprimer... Lord Mrlakenstein." je rekla in premolknila, da bi se oba lahko zavedla o kom teče beseda. Nadaljevala je potiho, saj je bil govor o mojstru črne magije nekakšen tabu. Sploh pa ni vedela kaj o njem misli Damien, zato je pri tej temi poskušala biti čim bolj splošna in obzirna. "Tudi on je bil nekoč dober, a ga je prevzel pohlep in želja po oblasti. Zato je postal tak kot je. Slab. In ko je videl, da mu to nekako uspeva, je popolnoma zavrgel tisto kar je bilo dobrega na njem. Uril se je v slabem. Toda, ali si zato zasluži smrt? Kakor si rekel - če nekomu vzameš življenje, mu vzameš še zadnjo možnost da se spremeni. ((Awh. I love that sentence.)) Vidiš. Tukaj postane stvar sporna. Si zasluži umreti? Verjetno bi vsi rekli da, ker je pobil toliko ljudi, toda ali res si? Če nekoga ubiješ, si dovolj slab in ti ni pomoči, da se poboljšaš? Si potem vreden izgubiti življenje? Če nekoga ubiješ, si tudi sam vreden umreti?"
"Ja, šest konj imamo! Zanje skrbi možakar iz vasi, Hendrik. Pride vsako jutro in vsak večer, da jim počisti hlev." se je Pauline zamislila, ob tem ko je njen sogovornik omenil, da jo konji pogrešajo." Ja..." je zamišljeno zavzdihnila. "Resnično jih. Mogoče tudi oni mene. Ne vem." V tistem trenutku si je tako močno želela, da bi lahko ušla iz svoje domače hiše, osedlala enega izmed konj in odjezdila v temno noč, po poljih in makedamskih cestah, do kakšnega skrivnega jezera, v katerem bi se kopala luna in njene prijatljice zvezde. Sedla bi obenj in sezula jahalne čelje in namoila noge v mrzlo vodo. V daljavi bi peli črički in slišala bi zaskovikati sovo. Manjkalo bi ji le še nekaj. Oseba. Oseba, ki bi bila ob njej. Oseba s katero bi lahko delila to veličino, to lepoto.
O Sloveniji Pauline ni vedela veliko. Vedela ni niti, če je tam kakšna čarovniška akademija, o čemer je razmišljal Damien, a če je, bi bilo najboje vprašati njenega očeta, ki bi skoraj moral vedeti odgovor. "Oh. Prav imaš. Slovenija." je rekla in se zasmejala ob njuni nevednosti o tej mali, čudoviti državici sredi Evrope.
Ko se je njun smeh umiril, je dvignila pogled od prstov njene desne roke s katerimi se je igrala in pogledala Damiena. Bil je prvi človek, ki jo je razumel. Bilo je kot bi se poznala od nekdaj. Kot da bi bila stara prijatelja, ki se po dolgem času spet vidita in kramljata o vsem kar sta doživel v dolgih letih ko si nista bila blizu. Bil ji je tako podoben, a hkrati tako drugačen. Bilo je tako čudno, da je obstajala taka oseba kot je bil Damien. Ko mu je govorila, se ji je zdelo, da razume vsako njeno besedo, vsako njeno dejanje. Kot da bi ji lahko prebral njeno dušo, čeprav mu je bila ta popolnoma skrita.
Ko ji je povedal, da bi med počitnicami z veseljem prišel na obisk, je zažarela od veselja, saj je bila prepričana, da bo njeno povabilo elegantno zavrnil. Ni ravno vedela, ali bi si jo resnično želel obiskati. Zato jo je njegov odgovor toliko bolj presenetil.
Ozrla se je proti oknu, na katerega je pokazal Damien in se spogledovala z luno, ki je tisto noč tako lepo svetila. Ob besedi Meryascoveena, se je zdrznila, saj ji ni bilo jasno, kaj je imel Damien v mislih. Na obraz se ji je naslikal prikupen nasmešek. "In kako gospodič misli priti do Meryascoveene?" ga je dražljivo vprašala in se mu še bolj nagajivo nasmehnila. "Drugače pa z veseljem!" je še dodala in ga prijela za roko, ki ji jo je iz vljudnosti ponudil. Ali pač?
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
Sponsored content




ObjavljaNaslov sporočila: Re: Drznvraanska dnevna soba   

Nazaj na vrh Go down
 
Drznvraanska dnevna soba
Nazaj na vrh 
Stran 2 od 2Pojdi na stran : Previous  1, 2

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
 :: [ arhiv ] :: arhiv :: Arhiv-
Pojdi na: